Inclusive Camino de Santiago

Pričevanja udeležencev

Tukaj boste lahko prebrali neposredna pričevanja ljudi, ki so prehodili Camino. Od oseb s telesnimi in duševnimi ovirami do podpornega osebja, od njihovih težav do dosežkov, boste dobili pristno predstavo o izkušnji hoje po Caminu de Santiago.

Andrei

Pred dvema letoma sem sodeloval pri projektu v Bolgariji, ki je trajal deset dni. Glavna dejavnost je obsegala vsakodnevno hojo, dolgo od tri do štiri ure, nato pa postavljanje tabora. Zame je bila to osupljiva izkušnja, saj se sicer ne štejem med ljudi, ki uživajo v aktivnostih na prostem. Zaradi moje okvare vida ponavadi občutim tesnobo v odprtih in nepoznanih prostorih, vendar sem se tam, presenetljivo, počutil varno. Ob sebi sem imel spremljevalca ter člane združenja, s katerimi smo se na koncu zelo zabavali. Nikoli prej v življenju nisem postavil šotora niti spal v njem, zato je bila celotna izkušnja zame nekaj popolnoma izjemnega. Čutil sem navdušenje otroka in od takrat nestrpno pričakujem podobne aktivnosti.

Alexandra Neves

Naše potovanje po Caminu de Santiago je bilo pot vztrajnosti in odločnosti. Skupina starejših stanovalcev in njihovih oskrbovalcev iz Župnijskega socialnega centra Pousos se je odpravila na to legendarno romanje v okviru projekta »Academia dos Sonhos«, katerega namen je izpolnjevanje sanj in želja naših stanovalcev.

Med štirimi skrbno načrtovanimi dnevi smo dnevno prehodili od 5 do 6 kilometrov, pri čemer smo se izmenjavali med hojo in uporabo invalidskih vozičkov ob podpori naših oskrbovalcev. Naša pot je zajemala etape od Vila Praia de Âncora do Caminhe, od Valençe do Tuija, od kraja Padrón v Rías Baixas ter na koncu od Monte do Gozo do katedrale v Santiagu. Med potjo smo obiskovali cerkve, si delili trenutke molitve in razmišljanja ter se poglabljali v kulturo in gastronomijo Camina. Prenočevanje v romarskih hostlih in zbiranje žigov v naših romarskih potnih listih nam je omogočilo, da smo ponosno prejeli Compostelo – uradno potrdilo romarja.

Pot nam je prinesla trenutke medsebojne podpore in veselja ter izzive, ki so okrepili naše vezi. Ostali romarji in turisti so nas pogosto prepoznali ter nam zaradi nacionalne medijske pokritosti naše zgodbe namenili spodbudo in čestitke.

Prihod v veličastno katedralo v Santiagu je bil zelo ganljiv trenutek za vse nas. Solze sreče so nas spremljale ob objemih in praznovanju našega dosežka. Udeležba pri romarski maši, obred botafumeira ter obisk groba svetega Jakoba so bile globoko ganljive izkušnje, ki jih bomo cenili za vedno.

Lope

Lope že od otroštva čuti veliko strast do gora, tako visokih kot nižjih. Življenje v Granadi, kjer se nahaja najvišji vrh Iberskega polotoka, Mulhacén (3478 m), je zanj velika sreča, saj ga že od nekdaj obdajajo pokrajine, ki ga spodbujajo k raziskovanju narave in novih poti. Bil je tabornik, sčasoma pa se je podal tudi na dolge pohodne poti v gorah, kot so Sierra Nevada, Picos de Europa, pa tudi zunaj Španije, v Gruziji in na Portugalskem.

Po poškodbi glave, ki mu je povzročila epilepsijo, je Lope moral začasno prekiniti svoje poti in prestati dolgo rehabilitacijo. Vendar pa mu je z veliko truda, discipline in s podporo bližnjih uspelo stabilizirati bolezen ter se vrniti k pohodništvu, eni izmed njegovih največjih strasti.

Lope pravi: »Epilepsija me je naučila poslušati svoje telo, spoštovati lastne omejitve in bolje spoznati sebe. Življenje mi je omogočilo, da cenim, kar zmorem, in da uživam v vsakem koraku. Gore so bile vedno moje zatočišče, zdaj pa bolj kot kdaj koli čutim, da mi pohodništvo pomaga povezati se s Samim seboj.«

Dodaja še: »O epilepsiji je veliko neznanja. Ljudje pogosto domnevajo, da zaradi nje določenih stvari ne zmoreš, a pomembno je, da se prilagodiš in spoznaš omejitve, ki jih lahko obvladaš. Epilepsija me ne določa.«

Z vztrajnostjo in ljubeznijo do narave Lope še naprej dokazuje, da je z ustrezno držo in spoštovanjem lastnih meja vse mogoče.

António Nina

Camino de Santiago je bilo nepozabno štiridnevno potovanje, dolgo 90 kilometrov, zaznamovano z osebnim izzivom in odkritjem samega sebe. Odločil sem se, da se tega izziva lotim sam, kot preizkus lastnih sposobnosti. Kot oseba z amputacijo nad kolenom sem vedel, da bo vsak korak zahteval velik napor, hkrati pa tudi priložnost za raziskovanje svojih fizičnih in čustvenih meja.

Na poti sem naletel na prijetno vzdušje, drugi pohodniki so bili vedno pripravljeni deliti spodbudne besede in navdihujoče zgodbe. Presenetila me je pa pomanjkljiva praktična Podpora za osebe z ovirami. V prenočiščih in na drugih postojankah nisem zasledil invalidskih vozičkov ali drugih specifičnih virov. Vključenost se je zdela omejena na moralno podporo, brez vidnih referenc ali konkretne pomoči za invalide.

Pot je prinesla tudi težave, kot so neraven teren in dolge razdalje brez ustreznih mest za počitek, a hkrati tudi trenutke hvaležnosti in samospoznavanja. Vsak dosežek, pa čeprav majhen, sem praznoval kot osebno zmago. Ta izkušnja je okrepila mojo vero v človeško odpornost in potrebo, da se Camino de Santiago naredi bolj vključujoč, da lahko vsi v celoti uživajo v tej preoblikovalni poti.

Vlad

Biti spremljevalec osebam z okvaro vida je bila zame izpolnjujoča dejavnost. Naučil sem se, kako jih voditi, kako se obnašati v njihovi bližini, kaj je primerno in kaj ni, ter spoznal, da je komunikacija najpomembnejša. Pred dvema letoma sem potoval v Bolgarijo, kjer sem spremljal skupino mladih z okvaro vida, ki so sodelovali v projektu, ki je vključeval veliko hoje na prostem. Sprva sem bil precej zaskrbljen – kaj če bo to katastrofa? Kaj če se bo zgodilo kaj slabega? Ni bila katastrofa, bilo je neverjetno. Vsak dan smo hodili ure in ure, se učili o bolgarski zgodovini in geografiji od domačinov in organizatorjev, igrali igre, spali v šotorih, sedeli ob ognju, sodelovali na sestankih in delavnicah ter skupaj uživali v kosilih in večerjah. Skupni cilj nam je vsem dal občutek pripadnosti nečemu, skupini in skupnosti.

Alvaro G

Moja motivacija za prvo potovanje po Caminu de Santiago sega v leto 2016, po dolgotrajnem rehabilitacijskem procesu zaradi hude poškodbe kolena, ki sem jo utrpel leta 2014.

Na začetku leta 2016 sem se že počutil veliko bolje, mišice so mi začele vračati nekdanjo moč, sklep pa je začel brez blokad odgovarjati na osnovne aktivnosti, kot so hoja, kolesarjenje in celo kratkotrajni tek, brez večjih bolečin.

Zato sem se odločil, da si septembra tistega leta zastavim velik izziv – prehoditi več kot 100 km. Najboljša odločitev je bila, da prehodim Portugalski Camino de Santiago, skupaj 116 km od mejnega mesta Tui do Santiaga de Compostela.

Za to izkušnjo sem se odločil, da me spremlja družina, prijatelji in sosedje, vsi iz kraja, kjer sem rojen. Skupaj nas je šest sedlo v avto z nahrbtniki in pohodniškimi palicami ter se podalo na prvo etapo.

Čeprav sem pot prehodil počasneje kot ostali spremljevalci, sem uspešno zaključil vsako etapo od začetka do konca.

Vedno se bom spominjal prihoda na trg Plaza del Obradoiro v Santiagu, kjer se končajo vse poti. Dosegel sem cilj, ki sem si ga zastavil.

Z doseženim ciljem sem lahko ugotovil, da je po dveh letih rehabilitacije od operacije moja telesna pripravljenost povrnjena na prejšnjo raven.

Danes nisem imel ponovitve te poškodbe in, če me spomin ne vara, tudi nobene druge. Poleg tega sem pozneje prehodil Camino de Santiago še dvakrat, pri čemer sem prehodil etape, daljše od 50 km.

Manel Flores

Sem Manel Flores. Bil sem vojaški strokovnjak do leta 2015, ko so mi diagnosticirali ataksijo, nevrodegenerativno bolezen, ki vpliva na ravnotežje, vid in govor. Leta 2023, že upokojen in z želenim življenjem s to boleznijo, sem se odločil, da bom v dveh letih prehodil Camino de Santiago.

Prvo dokončano leta 2023: Mozarabska pot iz Hinojosa del Duque (moje rojstno mesto), Via de la Plata in Sanabrés pot.
Drugo dokončano leta 2024: Mozarabska pot iz Almeríe do Hinojose, s čimer sem dokončal najdaljšo pot.
Moja motivacija za začetek Camina je prišla po življenjskem zastoju, a že na prvi etapi sem spoznal, da obstajajo vsi možni ljudje: dobrosrčni posamezniki, ki te sprejmejo takšnega, kot si, ne iz usmiljenja ali z namenom pridobiti nekaj iz dejanja prijaznosti, kot to počnejo drugi. Prav tako sem odkril, da so romarji in gostitelji iz nečesa posebnega. Spoznal sem ljudi, ki bodo za vedno ostali v mojem srcu, kot so Ángela in Paco, gostitelji iz Fontanillas de Castro, in José Antonio López Salvador, športnik in romar z ovirami.

Janina Rębisz

Brez dvoma so najboljši del mobilnosti ravno ljudje. Ker sem bil tako daleč od svojega vsakdana, so se zelo pogosto pojavile pogovori o različnih, običajno neizrečenih temah. Kulture držav, o katerih praktično nisem imel prej nobenega znanja, so mi postale bližje, ko sem jih po naključju odkrival med dejavnostmi.

Zelo sem vesel, da sem se lahko udeležil. Spoznal sem fascinantne ljudi iz različnih držav, s katerimi sem še vedno v stiku.

Projekti so mi omogočili, da sem se odprl. Premagal sem jezikovne ovire s preprostimi pogovori, saj smo si vsi želeli spoznati drug drugega.

Menim, da bi moral vsak, ki je pripravljen raziskovati in odkrivati nove culture od znotraj, poskusiti sodelovati v mobilnosti vsaj enkrat. Omogoča nam, da se odpremo in premagamo svoje ovire, hkrati pa nam pomaga še naprej razvijati jezikovne spretnosti.

Ariana

Pred tem sem sodeloval v več aktivnostih in dogodkih, namenjenih športu in hoji. Moram priznati, da mi je to zelo všeč, saj ponuja veliko zanimivih priložnosti. Kot oseba z okvaro vida pa imam zelo rad spremljevalca, ki mi vse opiše — kako izgleda okolica, ali so okrog rože ali insekti — sicer mi je vse preveč dolgočasno. Nekega projekta sem se udeležil, ki je vključeval vsakodnevne hoje po 2-3 ure, vendar mi je bilo to prelahko. Ukvarjam se s športnim plezanjem na tekmovalni ravni; zato potrebujem nekaj bolj zahtevnega, kjer lahko začutim, da se trudim. Slišal sem za Camino de Santiago in iskreno razmišljam, da bi ga nekoč poskusil, vendar moram najti spremljevalca, ki ima enake strasti kot jaz, sicer mislim, da ne bo delovalo.

Pia Sivec

Za uspešno vključevanje oseb z različnimi potrebami v dejavnosti na prostem je ključnega pomena prilagoditi te izkušnje specifičnim zahtevam posameznika. Na primer, ko smo organizirali tabore v naravi za osebe z gibalnimi težavami, smo opazili potrebo po dodatni podpori za zagotavljanje varnosti. Pogosto izzivi, kot so težave z ravnotežjem, ne bi smeli preprečevati nekomu, da uživa v naravi v družbi spremljevalca. Preproste prilagoditve, kot so ograje, lahko zagotovijo globok občutek varnosti, stabilnosti in nadzora, kar povečuje samozavest pri premikanju po zunanjih prostorih.

Haidi Marie Dokl

Ime mi je Haidi. Trenutno sem v zaprti enoti Doma Nina Pokorn Grmovje v Žalcu, Slovenija. Tukaj sem končala brez soglasja na podlagi sodne odločbe. Tukaj sem že deset mesecev. V zaprti enoti nas je 14, vsak s svojimi različnimi duševnimi težavami. Tistim, ki smo tukaj, dovolijo, da gremo v naravo na sprehod le dvakrat na dan. Tudi takrat traja le pet minut, in to samo, če je vreme lepo. Okoli nas so poti do gozdov in travnikov, a tja nikoli ne gremo, vedno hodimo po isti preprosti poti. Skoraj nimamo telesne aktivnosti, vendar je to edina svobodna gibanja, ki so nam dovoljena. Jaz osebno nisem smela na sprehod zadnjih šest mesecev. Tako se mi zdi, da je nadzor nad mojim gibanjem še strožji. Prisiljena sem živeti med štirimi stenami in pogosto se razjezím ter začnem metati stole. V meni se kopiči jeza. Moje sprehode določa kaprica psihiatra, ki ga obiskujem vsak petek. Če odloči, da sem se dobro obnašala, lahko grem na sprehod, sicer ne. Želim si živeti v odprti enoti katerekoli ustanove, kjer bi imela dostop do narave, gozdov in travnikov. Ko živiš v odprti enoti, lahko greš tudi v lokal in poješ pico. Počutiš se kot svobodna oseba. Narava mi daje občutek svobode.

Jerzy Stys

Težko je verjeti, a prvič sem potoval v tujino šele proti koncu tridesetih. Delal sem v delavnici za poklicno aktivnost in živel na podeželju. Delavnica je začela sodelovati z Viva Femina v projektih EU in nekatere osebe z ovirami so bile povabljene, da potujejo v tujino in sodelujejo pri izobraževalnih dejavnostih. Sodeloval sem v mobilnostih v Bolgariji in Italiji, kar je bila najboljša izkušnja v mojem življenju. Kot umetnik slikam in zelo sem cenil možnost spoznavanja drugih kultur in umetnosti. Sam ne bi mogel potovati, bilo bi mi preveč strašljivo, poleg tega pa ne govorim tujih jezikov. Mobilnosti so bile zelo dobro organizirane, zagotovljen je bil prevod in potoval sem z asistentom. Potovanja so mi dala novo energijo, motivacijo in bil sem ponosen nase.

Ewa Grad

Za fundacijo Viva Femina sem začela delati pred več kot desetimi leti. Kot oseba z ovirami sem bila vedno zelo aktivna na poklicnem področju. Sodelovanje v mobilnostih usposabljanja in učenja mi je odprlo povsem nove izobraževalne možnosti.

Še posebej me je zanimalo sodelovanje v projektih, ki se nanašajo na usposabljanje ženskega podjetništva in opolnomočenje žensk z ovirami v socialnem in poklicnem življenju.

Moje izkušnje iz izmenjav na Portugalskem, Malti, Španiji in Italiji so bile več kot samo spoznavanje nove države. Predvsem so bile odkrivanje novih perspektiv, sklepanje čudovitih prijateljstev in doživljanje nepozabnih dogodivščin. Hvaležna sem za to priložnost in vsem toplo priporočam sodelovanje v projektih Erasmus+.

Mónica

Sem Mónica. Leta 2011 me je delovna nesreča paralizirala. Po osmih dolgih mesecih v bolnišnici sem se vrnila domov, da bi se soočila z življenjem, ki ga nisem prepoznavala.

Leta 2017 sem si ogledala predstavitev DisCamino in bila navdušena nad tem, kar počnejo. Ljudje z invalidnostjo, ki prehodijo Camino de Santiago. Med ogledom sem jokala. Občudovala sem jih, a nikoli si nisem mislila, da bi lahko bila ena izmed njih.

Leta 2019 sem končno preizkusila njihova kolesa. Ta trenutek mi je povrnil občutek svobode, za katerega sem verjela, da sem ga izgubila za vedno. V meni je zanetil iskro.

Leta 2020 sem prehodila celoten Camino od Roncesvalles do Santiaga na gorskem ročnem kolesu. To je bilo najtežje in najbolj čudovito, kar sem kdaj naredila. Smejala sem se, jokala, se borila in se znova počutila zares živo.

Od takrat sem prehodila še osem Caminov, prečkala dele Španije in celo splezala na Mulhacén in Veleta. DisCamino mi je dal smisel, samozavest in nov način življenja. To darilo bom vedno nosila s seboj.

Buen caminho!

Aljoša Škaper

Najprej moram priznati, da nikoli nisem bil tabornik, pohodnik ali navdušenec nad gorami. Vendar sem svoj nesrečo izkoristil za novo dejavnost in začel zbirati informacije o dostopnih lokacijah in storitvah v Sloveniji. Po nekaj slabih izkušnjah s potovanji sem ustvaril mobilno aplikacijo Ljubljana by Wheelchair, ki združuje vse informacije, ki jih potrebuje oseba z omejeno mobilnostjo ob obisku naše prestolnice.

Med izvajanjem the in drugih projektov o dostopnosti, tudi prek programa Erasmus+, sem spoznal ljudi, ki so po poškodbi, ki jim je omejila gibanje, najbolj pogrešali naravo in gore.

Zame je bil to osebno nogomet. Tudi če bi bil svet popolnoma dostopen za vse nas, bi še vedno obstajalo veliko stvari, ki jih nekateri od nas ne bi Mogli početi ali bi jih morali početi nekoliko drugače. Zato prosim, spremenimo vsaj tisto, kar lahko, in čim več izkušenj naredimo dostopnih za vse. Naj zaključim z mojo izkušnjo: ko sem si enkrat namestil debelejše gume za teren za svoj invalidski voziček (kot na sliki) in električni priključek za voziček, sem začel uživati v naravi, hoditi na "sprehode po gozdu", pohode, naravne poti in celo manjše hribe. Torej naredimo pot, saj je volja v vseh nas!

Angélica

Sem Angélica iz La Zarze, majhnega mesteca v Extremaduri. Pri 27 letih so mi diagnosticirali multiplo sklerozo in kmalu zatem sem potrebovala invalidski voziček. Vedno sem sanjala o prehodu Caminom de Santiago, vendar sem to vedno prestavljala — dokler se ni življenje spremenilo in se je zdelo, da je to nedosegljivo.

Nekega dne mi je prijateljica pokazala DisCamino na družbenih omrežjih in rekla: „Poglej, še vedno lahko prehodiš Camino.“ Takoj sem poklicala. Javier je odgovoril prijazno, povprašal o mojih potrebah in razložil, kako lahko vse prilagodijo.

Leta 2022 sem prehodila svoj prvi Camino — portugalsko pot s kolesom Joëlette. Bilo je neverjetno. Uživala sem v pokrajinah, ljudeh in občutku pripadnosti.

Naslednje leto smo si zadali francosko pot. Nisem hotela več uporabljati vozička — zdelo se mi je prelahko. Zato sem se odločila, da jo naredim na tandemu. Z vadbo in njihovo podporo mi je uspelo! Leta 2023 sem prevozila 750 km v 14 dneh z Javierjem. Nisem mogla prehoditi 50 metrov, a sem vseeno pedalirala po severni Španiji.

Na tistem kolesu sem se počutila svobodno. Pozabila sem na invalidski voziček. Prečkati ciljno črto mi je prineslo veselje in žalost — veselje zaradi poti, žalost zaradi slovesu ekipe, ki je postala kot družina.

To ni konec. Le začetek več avantur. Hvala, DisCamino, da vse delate iz srca.

Merchi Álvarez Fernández.

Sem upokojenec po sili, iskalec veselja po izbiri. Pri 26 letih so mi diagnosticirali redko, napredujočo nevromuskularno bolezen. Zdaj, pri 37 letih, uporabljam invalidski voziček in ne morem premikati ničesar pod vratom. Kljub temu me to ne ovira, da živim polno življenje.

Pred štirimi leti sem naletel na DisCamino. To srečanje je spremenilo vse. Moj prvi Camino je bil leta 2023 — od Burgosa do Santiaga. Prišel je ob pravem času. Smejal sem se, znova vzpostavil stike, čutil podporo in užival v vsakem trenutku. Drugi, iz Donostie do Santiaga po severni poti, je bil nekaj posebnega. Naredil sem ga s svojim 14-letnim sinom Mateom.

Vsak prihod na trg Obradoiro je drugačen, vendar je veselje, ki ga čutim, vedno enako. Ko pomislim na Camino, se nasmehnem. Spomnim se smeha, mešanice ljudi, globokih pogovorov, pokrajin, radovednih živali, vonjav, zvokov... Nikoli ne bom pozabil žab, ki so peli pod mostom takoj po tem, ko sem prejel Devico z Mirakuloznim medaljonom v Rabéju.

Letos ga bom spet prehodil — tokrat celotno pot ob obali Portugalske do Algarveja. Seveda bo šel zraven tudi Mateo.

Če imaš invalidnost in nisi prepričan, ali lahko prehodiš Camino, ti pravim: z DisCamino je mogoče. Oni ti bodo noge in roke, vedno z dobroto in pozitivno energijo.

Če sem jaz, ki ne morem premikati nobenega mišiča pod vratom, prehodil dva Caminosa in komaj čakam tretjega — kaj te ustavlja tebe?

Financirano s strani Evropske unije. Mnenja in stališča, izražena tukaj, so izključno mnenja avtorja(jev) in ne odražajo nujno stališč Evropske unije ali Instituto de la Juventud (INJUVE). Evropska unija in INJUVE ne prevzemata odgovornosti za njih.